Kako je nastala hojicha — zgodba o mottainai

Med japonskimi čaji je hojicha presenetljivo mlada. Nastala je v Kjotu v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je trgovcu ostal kup materiala, ki ga nihče ni želel kupiti: grobi listi, pecljki in drobir, kar ostane po obiranju najboljših poganjkov.

Namesto da bi ostanke zavrgel, jih je dal v ponev nad oglje in jih pražil. Zeleni listi so potemneli, travnata ostrina je izginila, po prostoru pa se je razširil vonj po karameli in praženih oreščkih.

Pod tehniko praženja je globlja kulturna nit. Mottainai je japonski izraz za obžalovanje ob zapravljanju — občutek, da ima vsaka stvar vrednost, ki je ne smemo spregledati.

Hojicha je ta miselnost v skodelici. Iz tega, kar bi drugje končalo na kompostu, je nastal čaj, ki ga danes v Kjotu pijejo po večerji, otroci pred spanjem in vsi, ki jim kava ne dene več dobro.

Praženje pri približno 150–200 °C razgradi del katehinov in aminokislin ter sproži Maillardovo reakcijo — isto, ki daje barvo in aromo pečenemu kruhu ali praženi kavi.

Zato hojicha ni grenka, tudi če jo pustiš predolgo v vodi, in zato ima manj kofeina kot sencha ali matcha. Okus je topel, oreškast in rahlo sladkast — brez sladkorja.

Najbolj priljubljena različica pri nas je hojicha latte: pražen prašek, stepen z vročo vodo in dolit z mlekom. Poleti isto osnovo prelijemo čez led.

Če hojicho odkrivaš na novo, začni z receptom za toplo latte in šele nato preizkusi listni čaj — razlika v aromi te bo presenetila.